Naša zgodba
Po besedah Zdenke, leta 2018:
Za našo šolo je značilno, da je neodvisna, odprta, klasična, ima širino in globino. Na tečajih se sčasoma začuti, da programi slonijo na dolgoletnih izkušnjah, resničnem znanju in srčni modrosti.
Kako se je začelo? Okrog leta 1980 sem v centru Maribora srečala starega znanca, ki mi je dal v roke knjigo: Učim se joge od Andre Van Lysebeth-a, češ, da je ne potrebuje, ker gre v Afriko. Ker me je takrat zanimalo vse, kar je bilo novo in drugačno in sem bila nora na knjige, sem jo takoj začela brati in preizkušati vaje. Že po prvih straneh sem imela čudovite izkušnje med sprostitvijo. To, kar sem prej doživljala v naravi in ob branju klasične literature, sem naenkrat začutila še močneje med jogijsko sprostitvijo. Vse, kar sem delala po knjigi – od asan do pranajame in pripravljanja Kollath obeda, me je navdušilo. Od istega avtorja sem si nabavila še: Pranajama, dinamika dihanja in Je perfectionne mon yoga. Poiskala sem vse o jogi, kar se je dalo dobiti v knjžnjicah in knjigarnah. Police v moji omari se šibijo pod težo stare in nove jogijske literature. Prav tako me je (in me še) zanimala ayurveda, zdrava prehrana, zeliščarstvo, bio vrtnarjenje in vse, kar je povezano z odgovori na vprašanje, kako do boljšega osebnega počutja, več sreče in miroljubnega sožitja med ljudmi in živalmi ter spoštovanja narave in planeta ter čudeža raznovrstnosti živih bitij.
Po letu 1980 sem prvih deset let uživala v osebni vadbi, dokončala študij, se zaposlila kot projektant informacijskih sistemov in si ustvarila družino z dvema otrokoma, ki sta od malega odraščala v jogijskem duhu, ob jogijski hrani. Satja je sedaj nevroznanstvenica na kliniki v Münchnu, Samo pa računalničar (programiral je to-le internetno stran) in naš učitelj dinamične joge.
Leta 1990 sem se naučila transcendentalne meditacije in si v naslednjih dvanajstih letih privoščila veliko bivalnih tečajev ter izobraževanj. Meditacijo sem nadgradila z naprednimi tehnikami in jogijskim letenjem, ki je posebnost TM-a. Ta leta so bila dragocena, ker sem na mnogih TM bivalnih tečajih poslušala posnetke predavanj Maharishi Mahesh jogija o praktični uporabi vedskega znanja (ayurveda, stapatyaveda, jyotish, o meditaciji). Poglobila sem svoje meditacijske izkušnje z več-dnevnimi skupinskimi meditacijami in skupinskim jogijskim letenjem. Včasih nas je bilo tudi sto in več s celega sveta, npr. v Dubrovniku, ko smo med vojno meditirali za mir. Na TM bivalnih tečajih smo pred meditacijami delali osnovne asane in pranajamo, da smo se fizično okrepili za globje izkušnje in za večjo stabilnost v vsakdanjem življenju.
V mojih štiridesetih sem bila na prelomnici, kako nadaljevati svojo poklicno pot. Do takrat sem delala kot informatik in kasneje na univerzitetnem študiju še diplomirala in delala v marketingu. Razmišljala sem, zakaj ne bi poučevanje joge postalo moj poklic. Delala bi to, kar je bilo skoraj celo življenje moj hobi, moja ljubezen in mi je poleg otrok pomenilo največ. Tako sem leta 2002 začela s poučevanjem joge ter kmalu ustanovila društvo ter potem še SP in postala prva poklicna učiteljica joge v našem mestu.
Najprej (leta 2002) smo se dobivali na Vetrinjski ulici, leta 2003 sem poučevala v telovadnici na Pobrežju. Hkrati sem se začela intenzivno izobraževati na področju hatha joge, predvsem asan. Prijatelja Jadranka Mikleca, izkušenega in priznanega starega jogija v Zagrebu, sem vprašala, kam se naj grem uradno izšolat za učiteljico. Svetoval mi je Šivananda jogo, ker je razširjena in znana po celem svetu in popolna klasika, kar se tiče hatha joge. Povprašala sem tudi Roberta (ustanovitelja City joge), katerega sem takrat kot edinega zasledila, da je bil v Sloveniji Šivanada joga certificiran in me je še on navdušil.
Poletela sem v Pariz, nadaljevala z vlakom, avtobusom in taksijem do podeželskega Šivananda ašrama v Orléansu, 100 km južno od Pariza. Ašram je na posestvu, obdan z naravo in gozdom in ograjen. Mesec dni šolanja (učilo nas je več svamijev), od šestih zjutraj do devetih zvečer, z delno prostimi nedeljami, je bila fantazijska izkušnja zame. Imela sem lepo sobo, ki sem jo delila z drago Rose iz Anglije. Vstajali smo vsak dan že ob petih, če smo se želeli osvežiti pred pranajamo, sat sangom in jutranjim predavanjem (anatomija ali filozofija). Pranajama je bila točno ob šestih in so »reditelji« vsak dan preverili, če smo vsi prisotni. Po sat sangu smo si lahko postregli z zeliščnim čajem, potem pa je sledilo dobri dve uri tečaja asan. Po asanah smo imeli par minut, da smo se preoblekli, nakar je vsak dan okrog enajstih sledilo odlično polnovredno vegansko kosilo, ki smo ga večinoma sami pripravljali, ker smo se menjavali pri karma jogi (eno uro na dan smo nesebično pomagali v kuhinji ali na vrtu ter pri drugih opravilih. Po kosilu je bila spet ali karma joga (pomivanje posode) ali kratek počitek. Okrog enih so bila predavanja iz filozofije, po tem predavanja iz Bhagavadgite in popoldanski dve uri asan. Ob šestih večerja. Po večerji satsang ali kakšen dogodek, predavanje (včasih smo imeli goste – priznane ayurvedske kuharje, jyotish strokovnjake, ipd.). V drugi polovici tečaja smo vključevali izobraževanje iz poučevanja. Na koncu so bili izpiti iz izvedbe in poučevanja asan in pranjame, filozofije in anatomije.
Od leta 2004 sem povečala število skupin na 8 do deset na teden, menjali smo nekaj lokacij, sedaj smo že nekaj časa v novo opremljeni, lepi jogijski dvorani na Črtomirovi 11.
Po opravljenem izpitu za poučevanje Šivananda joge, me je zanimalo, kako je v drugih šolah. Leta 2005 sem šla z otrokoma za 14 dni na Kreto, kjer je učil priznan učitelj Aštanga joge. Aštanga joga nam je bila všeč, vendar sem vseeno vsak dan na koncu skupinskega tečaja naredila še nekaj svojih položajev, da sem se energetsko obnovila.
Ves čas sem po knjigah spremljala Iyengar jogo, ki me je privlačila zaradi lepe in pravilne izvedbe položajev. Vedela sem, da je bilo praktično nemogoče postati učitelj Iyengar joge, ker traja izobraževanje več let in ker nikjer v bližini ni bilo učitelja. V Sloveniji in okolici takrat še nismo imeli nikogar, ki bi jo poučeval.
Prvo delavnico z Iyengar učiteljico iz tujine je organizirala Jana v Ljubljani, naslednji dve pa Robert, ki je uredil, da so začeli prihajati tuji učitelji iz Munchna redno, en vikend na mesec v prostore City joge, s programom za učiteljski tečaj. Čeprav bi lahko lagodno poučevala z znanjem, ki sem ga imela, sem v želji po lepi in pravilni izvedbi asan nadaljevala s šolanjem za učiteljico Iyengar joge, ki je trajalo od leta 2008 do leta 2012, ko nas je bilo v Münchnu certificiranih prvih 13 slovenskih učiteljev Iyengar joge. Izobraževanje je bilo neprecenljivo. Ker je trajalo več let, so se med nami, ki smo skupaj študirali stkale prijateljske vezi in poseben občutek, saj smo vedeli, da smo pionirji, začetniki nečesa novega, kar je bilo zahtevno izpeljati in hkrati velika pridobitev za slovensko jogo.
Dve leti po izpitu sem en mesec preživela v Pune v Indiji in se izobraževala v Iyengar Yoga Institutu, kjer je takrat še živel Iyengar. Sicer ni več vodil tečajev, smo pa ga skoraj vsak dan srečevali na dvorišču. Učil je Prashand, nj. sin in drugi.
V Joga klubu sedaj poučujemo jogo s precizno izvedbo asan, s senzibilno pranajamo, ki maksimalno koristi živčnemu sistemu, z globokim sproščanjem, ki je pomembno za fizično, psihično, čustveno in duhovno zdravje. Vse je prepredeno z mojimi izkušnjami. V zadnjih letih smo izšolali trinajst učiteljev joge: Sama Mulej Bratec, Tjašo Zajšek, Katjo Valič, Boženo Valič, Evo Vovšek, Natašo Nestorovič, Aleksandro Tesić, Majo Zorin, Evo Ogrizek, Lucijo Šrot, Evo Čučko, Leonido Hajd in Patricijo Roj.
Dinamično jogo, ki jo vodi Samo, smo uvedli leta 2012. Samo se je izobraževal predvsem na učiteljskem tečaju in delavnicah v Joga klubu. Naša vinjasa je sestavljena iz pravilnih položajev in obsega upogibe v vse smeri ter položaje za uravnovešeno delovanje hormonskega in živčnega sistema, razstrupljanje jeter in ledvic, revitalizacijo reproduktivnih organov, itd.
Bolj ko minevajo leta mojega poučevanja, bolj ugotavljam, da se od vsakega učenca nekaj naučim in da je joga način življenja. Ko ga živiš, vse bolj ločiš, kaj je resnično in pomebno. Nismo brez razloga po eni strani različni in vsak zase unikat, po drugi pa povezani in isti v rojstvu, življenju in smrti, v veselju in žalosti, v uspehih in padcih, živimo na istem planetu, pod istim soncem in luno. Na eni strani raznolikost za razvajanje naših čutov, na drugi strani pa enost, iz katere se vse poraja.
Namaste
Častim prostor v tebi, v katerem biva celotno vesolje, častim prostor v tebi , kjer je resnica, ljubezen in mir, in ko si ti tam in jaz tam, med nama ni razdalj in razlik.
Zdenka, 2018
